Založba Zala ponuja najboljše slikanice
Na knjige nisem nikoli gledala kot na knjige, temveč vedno kot na svetove domišljije, s tiskom ujete na papir. Zagotovo ne mine teden, ne da bi prebrala kakšno novo, saj so mi zgodbe najljubša sprostitev in tudi najljubše krajšanje prostega časa – tistih minut in uric, ki si jih lahko privoščim zgolj zase in uidem v svet, kjer zame ni službe, skrbi za gospodinjstvo ter ukvarjanja s pestrim družinskim urnikom. Za knjige si vedno najdem čas – tudi takrat, ko je moj dan tako zapolnjen, da se marsikdo čudi, kako mi uspe poleg vsega zraven še brati.
Ljubezen do knjig sem začela že takoj po rojstvu svojih otrok prenašati tudi na njiju. Prepričana sem, da ni boljše vzgoje, kot je vzgoja z učenjem življenjskih vrednot skozi zabavne in domiselne zgodbe. In tu mi je prišla naproti tudi ena naših manj znanih založb, gorenjska Založba Zala, kjer zadnje čase najdem najboljše slikanice za svoj podmladek, pa tudi obilo dobrega branja zase.
Marsikateri starši so seveda mnenja, do so slikanice pač slikanice. Nekaj preko dvajset strani papirja, velike ljubke ilustracije in zgodbice o muckah in medvedkih. Marsikdo svojim otrokom celo prebira enake slikanice, kot so jih njemu prebirali njegovi starši. Sama pa menim, da je slikanica velika zabava, ki otroke uči o svetu in vsakdanjem življenju, ne da bi skušala moralizirati ali na silo vcepljati nek poduk. No, vsaj za najboljše slikanice, kakršne ponuja tudi Založba Zala, to vsekakor velja. V njihovi ponudbi se najdejo slikanice, ki so nagrajene z različnimi mednarodnimi knjižnimi nagradami, predvsem pa jih odlikuje iskrivost. Tista nagajivost, od katere se zasvetijo oči, in tisti pogled na svet, ki ga otroci čutijo z vsem svojim srcem, odrasli pa smo nanj že skorajda pozabili. Ja, slikanice so poučne tudi za nas, starše – da nas opomnijo na to, kako gledati v svet z nedolžnostjo, igrivostjo in preprostostjo.
Založba Zala je za našo družino tako postala sinonim za skupno družinsko zabavo ob branju. Tako, kot se nasmejimo ob prebiranju zgodb ob njihovih slikanicah, se res že dolgo nismo. Saj veste … Očka interpretira zgodbo o medvedu, ki mu vsi načenjajo živce, in ko nezadovoljno godrnja, sin ugotovi, da bi bil očka prav z lahkoto »Sitnoba sitna«, kakor je naslov knjigi – tudi njemu namreč ni prav, da si otroka običajno želita pozornosti ravno takrat, ko je najbolj utrujen in najmanj pri volji za igro. In tako se vsi smejimo, pa tudi naučimo, da vsakdo kdaj potrebuje mir, vendar je tega treba tudi znati žrtvovati za tiste, ki so ti najbliže.
Glede na to, kako kakovostne slikanice in prve knjige za samostojno branje nudi Založba Zala, pa sem seveda vesela, da se med njihovo knjižno bero najdejo tudi knjige za nekoliko večje otroke. Prav dobro se še spomnim, da je bilo nekoč ravno teh knjig najmanj – stara sem bila deset let, prevelika za slikanice, in premajhna za romane, ki so bili na knjižni polici mojih staršev. Videti je torej, da so pisci in založbe vendarle začeli misliti tudi na tiste, ki niso več najmlajši, pa tudi še ne pravi najstniki in odrasli.